Ali sploh kaj razume?

To vprašanje me je že pogosto zelo razjezilo. V najrazličnejših situacijah. Že takrat, ko sem še delala v bolnišnici. Prišli so svojci k bolniku, ki se mu je življenje iztekalo in je komaj lahko spravil iz sebe kakšen glas, pa so njegovi kar hitro odšli, rekoč: »Ali sploh še kaj razume, saj nima smisla, da ostanemo pri njem«. Predstavljam si, da je razumel veliko več kot oni.

Prav o tem razmišljam pogosto ob mladi ženski, ki je kot najstnica preživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo preživela. Mama pa je ob njej vztrajala, pustila službo in se posvetila samo njej. Deklica je preživela. Zdaj je na vozičku, sama ne hodi in ne govori. S svojci se sporazumeva na prav svoj način, in to zelo intenzivno. Kdor je dalj časa z njo, se nauči te svojevrstne komunikacije. Zelo bistra je, vse jo zanima, zelo dobro si tudi stvari zapomni. Res je pravi blagoslov zanjo, da lahko živi doma med svojimi, ki so se naučili z njo tako dobro komunicirati. Če bi se znašla nekje v kakšnem zavodu, bi veljala za nekoga, ki ne zna spremljati življenja okrog sebe.

Nekajkrat sem ob njej doživela komentarje sorodnikov in drugih, ki so prišli na obisk. Vprašanje, ki sem ga največkrat slišala, se je glasilo: »Ali sploh kaj razume?«, pri čemer je bil pričakovani odgovor, da ne razume ničesar. To vprašanje je bilo postavljeno vpričo mlade ženske in ne vem, kaj si je ob tem mislila.

Osebno sem se od tega prizadetega dekleta že veliko naučila. Najprej tega, da komunikacija res ni samo v besedah, ki jih jasno izgovorimo, ampak še na mnoge druge načine. In tega se moramo celo življenje učiti. Drugo pa je to, da moramo ob vsakem človeku, tudi ob nekom, ki je v globoki komi in se nam zdi, da ne sliši ničesar, kaj šele ob tej živahni mladi ženski, govoriti samo tisto, kar bi si upali reči tudi, če bi govorila čisto normalno kot vsi ostali.

Deli.