4. dan: od Fonfrie do Sarrie

Po včerajšnjem deževnem zaključku dneva, smo zjutraj radovedno pogledovali v nebo za kakšno zvezdico, ki pa je žal nismo ugledali, ker je bila megla. Hitro smo pojedi »obilen« romarski (beri skromen) zajtrk in še nekaj dodali z našega kombija, zmolili in z obilo blagoslova krenili na pot. Kmalu nas je pozdravilo kramežljivo sonce in na obraze pričaralo vedrino. Tretji dan so se namreč pokazale tegobe prehojene poti (žulji, utrujenost, bolečine v vskepih, kakšna slabost ..)

Toda romanje brez tegob in truda ni romanje ampak izlet. Pot nas je vodila naprej, hodili smo po lepih gozdičkih, skozi veliko malih, skromnih vasi, kjer so nas pozdravljali samo starejši ljudje. Mladih sploh ni in do danes sem videla zgolj tri otroke. Pot nas je vodila naprej skozi Tricastelo, kjer so nekateri ubrali krajšo, drugi pa daljšo pot, vse pa so nas pripeljale do prenočišča v kraju Sarria. Na poti smo si ogledali pri Ramilu prastari kostanj, ki je res ogromen, nekateri pa so še obiskali samostan Monasterio de Samos. Kot vsak večer, smo se tudi nocojj zbrali pri zares okusni skupni večerji in dan končali s sveto mašo kar v našem Albergu Alma de Camino.

 

Razmišljanje voditelja romanja Jožeta Planinška:

Po dobrih osemdesetih kilometrih preehojene poti pa počasi človek že lahko začne govoriti, da je na romanju. Prvi, drugi dan je po navadi bolj rekreacijsko navdušenje kot kakšna duhovnost, šele nastop različnih fizičnih zakonitosti začne postavljali človeka tja, kamor sodi. To pa je tudi temeljni namen romanja.

In res, naše življenje je popotovanje, romanje, če je res življenje, saj gre vedno novim izzivom naproti in s tem ohranja mladost. Mladost, ki ni še nič, ko se rekreira, ko misli, da vse zmore, temveč začne dobivati svojo verodostojnost takrat, ko začne vztrajati. Podobno je z molitvijo, saj smo z njo včasih res kar duhovni, ampak bolj laboratorijsko kot dejansko.

Na poti pa ni pardona. Treba je priti na cilj, tudi če je dež, so žulji, utrujenost in ni stranpoti. To je tisto, zaradi česar je smiselno na takšno pot. Napor postane del vsakdana, bolečina nekaj samo po sebi umevnega, dež resničnost,ki se ji ne da izogniti. Ničemur se ni moč izmakniti, slej ko prej je treba to spoznati, sprejeti in romanje je čudovita šola za to. Lahko bo kdo rekel, da je nesmiselno, nepotrebno zapravljanje časa ali pa kar samemu sebi namen. Pa ni tako.

Ko greš na pot, nosiš veliko s seboj; nekaj v nahrbtniku, nekaj v srcu, nekaj kar tako na sebi, kot so odvečne kile in podobno.Ko pa si dolgo na poti in pot postaja naporna še vedno vse človek nosi s seboj. Ostajata mu dve možnosti. Da zamahne z roko in opusti namen, ali pa začne prvotno priložnostno prtljago počasi spreminjati iz služenja sebi v darovanje za .. za vse, za kar moli. Tu pa nastopi tisto lepo, čar romanja, ko si sicer sam, pa tako zelo z drugimi kot zlepa ne. Rožni venec, ki ga je moč na poti bolj moliti kot kjerkoli in kadarkoli, postane še nekaj več. Bolečina v nogi, vročina ali pa vztrajno močenje neba z dežjem, vztrajanje do konca in toliko drugih stvari, človeka postavijo pred odločitev, da se umakne ali pa vztraja in jih začne vrednotiti. Začne jih darovati. To je norost križa našega Boga v Jezusu, ki jo težko razumemo, če se ne odpravimo na takšno pot. Ni treba sicer ravno v Kompostelo, mnogi poznate toliko čudovitih možnosti, ena je pa tudi ta, da človek tako ene kot druge začne ceniti.

Deli.